Breitling

Pred kakšnim mesecem me je klicala mama in mi sporočila, da je naš sosed, ki je bil že častitljive starosti umrl. Na dan so privreli vsi spomini nanj. Bil je zelo dober človek, svoj čas je veliko potoval po svetu, saj mu denarja nikoli ni manjkalo. Na žalost se nikoli ni poročil, vedno je govoril, da je nemirnega duha in ne bi zdržal dolgo pri eni ženski. Najbolj od vsega pa mi je v spominu ostala njegova Breitling ročna ura.

Na svoj Breitling, kot mu je vedno pravil, je bil zelo ponosen in to uro je še posebno nam otrokom rad pokazal, kadar smo ga prosili za to. Razložil nam je, kako je to uro zagledal v izložbi v Švici in ni mogel mimo brez, da bi si jo kupil. Kot majhni otroci smo si njegovo Breitling uro lahko samo ogledovali, prijeti je nismo smeli, saj nam je povedal, da je ta ura zelo dragocena.

Ko sem bil že malo večji, sem mu večkrat pomagal pri delu na vrtu. Nekega dne je bil zelo dobre volje in mi je svoj Breitling dal v roke, da si ga pobliže ogledam. Še vedno se spomnim kako sem bil ponosen na to. Kasneje ko sem se odselil od doma in sem se k staršem vračal samo občasno, sem soseda večkrat dražil, kdaj mi bo dal svojo Breitling ročno uro. Ob tem se je vedno skrivnostno nasmehnil in rekel da morda nekoč pa res.

Na mojo veliko začudenje sem bil klican na branje sosedove oporoke, na skrivaj sem malo upal, da mi je namenil svojo Breitling uro, čeprav nisem mogel verjeti, da bi bilo kaj takega mogoče. Sosed svojih otrok ni imel, imel je samo nečaka. Na branju oporoke sem ugotovil, da je svoje premoženje res zapustil nečaku, ročna ura Breitling pa je bila namenjena meni. Še vedno kar težko verjamem, da jo imam, saj sem o tem trenutku sanjal celo moje življenje.…