Sorodne pravice

Sorodne pravice

Pojem sorodne pravice, ki obsega pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, je bil prvič priznan leta 1961, ko so člani mednarodne skupnosti v Rimu podpisali Mednarodno konvencijo za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij. Po več kot 30 letih je tudi Slovenija v nacionalno zakonodajo sprejela Rimsko konvencijo. Pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov v Sloveniji so bile prvič uzakonjene leta 1995, ko je bil sprejet Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).

Sorodne pravice so nastale kot logična posledica tehnološkega razvoja na področju produkcije nosilcev zvoka. Še pred slabimi 200 leti je moral tisti, ki si je zaželel poslušati glasbo, najeti glasbenike in jih seveda tudi plačati. Pred približno 150 leti pa je Emile Berliner izdelal napravo za zapisovanje in predvajanje zvoka. Rodil se je prvi gramofon. Nova tehnologija je povzročila pravo evforijo med vsemi, ki so si nakup take naprave lahko privoščili. Za glasbenike se je začelo pravo zlato obdobje. Takratna tehnika namreč še ni omogočala množičnega razmnoževanja in zato so morali vsak izvod plošče posneti na novo. Glasbeniki so po cele dneve snemali in pri tem seveda tudi dobro zaslužili.

Tehnika pa je že v nekaj letih napredovala do te mere, da je bilo mogoče posnetke razmnoževati. Zlata jama, ki jo je glasbenikom predstavljalo neskončno snemanje fonogramov, je čez noč pokazala svoje dno, z njo pa so presahnile tudi možnosti za igranje "v živo". Gramofon je neusmiljeno izpodrival žive nastope in odžiral glasbenikom njihov vsakdanji kruh.

Rodila se je nova pravica - sorodna pravica. Tako v tujini kot tudi pri nas je uporabnik, ki v javnosti predvaja posnete skladbe, dolžan plačati izvajalcem in proizvajalcem fonogramov nadomestilo za uporabo.

V današnji dobi digitalne glasbe so se zakonitosti glasbenega trga zopet močno spremenile. Z razvojem domačih naprav za presnemavanje glasbe in mp3 formata za glasbeni zapis, ki domuje na internetu, so izvajalci in proizvajalci fonogramov zopet ostali brez velikega dela finančnih sredstev, ki bi ga pridobivali s prodajo nosilcev zvoka. Potreba po zaščiti sorodnih glasbenih pravic je tako še bolj prisotna.

Tako pravico bi bilo praktično nemogoče uveljavljati individualno, saj bi morali glasbeniki ves svoj čas porabiti za pogajanja z uporabniki in sklepanje pogodb z njimi. Zato so nastale tako imenovane kolektivne organizacije, ki se ukvarjajo izključno z uveljavljanjem pravic- v našem primeru izvajalskih pravic in pravic proizvajalcev fonogramov.

V Sloveniji za glasbene izvajalce in proizvajalce fonogramov njihove pravice uveljavlja Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (Zavod IPF).